Koliko časa traja učenje francoščine? Kaj pravijo raziskave

Približno 600 ur pouka za diplomate s polnim delovnim časom, za večino nas dlje. Kaj kažejo podatki FSI o francoščini, zakaj poslušanje traja in kaj pomaga.

Glineni figuri si v dežju delita dežnik pred opečnato trgovino s cvetličnimi koriti.

Na kratko: V tabeli, ki jo je ameriški Foreign Service Institute objavil leta 2001, je francoščina eden lažjih jezikov za govorce angleščine: 23 do 24 tednov oziroma 575 do 600 ur pouka do poklicne ravni. Ti slušatelji se učijo s polnim delovnim časom, vsak dan dodajo ure domačega dela in so izbrani zaradi daru za jezike. Če prišteješ še domače delo, za visoko raven računaj na približno 950 ur osredotočenega dela: približno pet let pri 30 minutah na dan, nekaj več kot eno leto pri dveh urah na dan. Branje običajno napreduje najhitreje. Poslušanje in izgovarjava sta počasnejši del in potrebujeta svojo vajo.

Kratek odgovor in zakaj vidiš različne številke

Če to vprašanje vtipkaš v iskalnik, boš našel samozavestne številke („šest mesecev!“) poleg veliko „odvisno“. Najbolj znana številka izvira iz Foreign Service Institute (FSI), šole, ki usposablja ameriške diplomate, in vredno jo je natančno prebrati.

Dva njena sodelavca, Frederick Jackson in Marsha Kaplan, sta leta 2001 objavila, kaj šola pričakuje od učenja. V njuni tabeli je francoščina v kategoriji I, med jeziki, ki so „tesno sorodni angleščini“, skupaj z nemščino, italijanščino, portugalščino, romunščino, španščino, švedščino, nizozemščino, norveščino in afrikanščino. Za te jezike FSI pričakuje, da slušatelji cilj dosežejo v 23 do 24 tednih oziroma v 575 do 600 urah pouka. Jeziki kategorije II, kot so ruščina, grščina ali turščina, zahtevajo 44 tednov, jeziki kategorije III (arabščina, kitajščina, japonščina in korejščina) pa 88 tednov.

To je dobra novica za francoščino. A tri podrobnosti spremenijo pomen te številke:

  • Cilj je visok. FSI cilja na „splošno poklicno usposobljenost“ v govorjenju in branju, vključno z razumevanjem v pogovoru. Jackson in Kaplan pravita, da približno ustreza ravni „superior“ na lestvici ameriškega sveta za poučevanje tujih jezikov (American Council on the Teaching of Foreign Languages, ACTFL), torej vrhu lestvice, ki jo uporablja večina ameriških šol.
  • Ure so samo ure pouka. FSI pravi, da hitro učenje zahteva vsaj štiri ure pouka na dan, pet dni na teden, in še tri ali več ur samostojnega učenja na dan.
  • Slušatelji so nenavadni. Tabela predpostavlja naravnega govorca angleščine z „zelo dobro ali boljšo nadarjenostjo“ za učenje jezikov v razredu in dodaja, da manj spretni učenci običajno potrebujejo dlje. Slušatelji FSI so odrasli (njihova povprečna starost je bila 41 let), ki so v povprečju že znali 2,3 drugih jezikov.

Torej 600 ur ni čas, ki ga zahteva francoščina. To je čas, ki ga francoščina zahteva od nadarjenih, izkušenih učencev, ki se učijo s polnim delovnim časom, in to preden prišteješ njihovo domače delo.

Je francoščina lažja od španščine?

Mnogi domnevajo, da je španščina za govorce angleščine najlažji jezik. Lastni zapisi FSI kažejo, da je določeno raven v francoščini vsaj tako lahko doseči.

Ekonomista Barry Chiswick in Paul Miller (2005) sta uporabila rezultate FSI za angleško govoreče Američane s povprečnimi sposobnostmi, izmerjene po 24 tednih usposabljanja, in z njimi sestavila lestvico, ki kaže, kako težko se je naučiti posameznega jezika. Na tej lestvici je 1,00 najtežje (japonščina), 3,00 pa najlažje (afrikanščina, norveščina, romunščina in švedščina).

Francoščina je dosegla 2,50, enako kot italijanščina in portugalščina. Španščina in nemščina sta dosegli 2,25, nizozemščina pa 2,75. Z drugimi besedami: po enakih 24 tednih so povprečni učenci francoščine dosegli nekoliko boljše rezultate od učencev španščine.

Obstaja razlog, zakaj imajo govorci angleščine prednost že na začetku. Po normanski osvojitvi si je angleščina izposodila ogromno francoskih besed, zato je stran francoskega besedila polna besed, ki jih lahko uganeš: la question, possible, le restaurant, important, la nation. Zato se branje na začetku pogosto zdi lahko. Česar ti stran ne pove, je, kako te besede zvenijo, in prav tja gre čas.

Kako prepričani smo? Podatki FSI so resnični zapisi iz desetletij poučevanja, kar je redko in dragoceno. Vendar opisujejo eno skupino učencev v eni vrsti programa, lestvica pa je groba. Uporabi jih za primerjavo jezikov, ne kot obljubo za svoj časovni načrt.

Izračun za običajen urnik

Podatke FSI lahko pretvoriš v grobo osebno oceno, če le ne pozabiš, koga opisujejo. V 24 tednih tri ure samostojnega učenja na dan, pet dni na teden, prinesejo približno 360 ur poleg 575 do 600 ur pouka. To je približno 950 ur osredotočenega dela do poklicne ravni v idealnih pogojih.

Dnevno učenje, vsak dan Čas do približno 950 ur
30 minut približno 5 let in 2 meseca
1 ura približno 2 leti in 7 mesecev
2 uri približno 1 leto in 4 mesece

Dva poštena popravka:

  1. Večina nas ni slušateljev FSI. Ni skrbno izbrane nadarjenosti, ni šestčlanskega razreda z izšolanim učiteljem. Pričakuj, da boš potreboval več kot to, ne manj.
  2. Večina nas ne potrebuje cilja FSI. Naročanje v kavarni, klepet, potovanja in lahke knjige pridejo veliko pred poslovnimi sestanki. Če je to tvoj cilj, te tja pripelje delček teh ur.

Jackson in Kaplan dodajata opozorilo za vse, ki upajo, da bodo vse skupaj stisnili v nekaj tednov. Po njunih izkušnjah časa, ki ga začetnik potrebuje do poklicne usposobljenosti, „ni mogoče občutno skrajšati“. FSI je poskusil, pa ni šlo.

Ravni in izpiti: DELF, DALF in CEFR

„Koliko časa“ ima smisel šele, ko poveš „za kaj“. V Evropi ravni opisujemo s CEFR (Skupnim evropskim jezikovnim okvirom): A1 in A2 za osnovne uporabnike, B1 in B2 za samostojne uporabnike, C1 in C2 za usposobljene uporabnike.

Uradni francoski izpiti iz francoščine sledijo tem ravnem. DELF pokriva ravni od A1 do B2, DALF pa C1 in C2. Univerze, delodajalci in vloge za prebivanje pogosto zahtevajo potrdilo o določeni ravni.

Videl boš tudi ocene ur za posamezne ravni, ki jih objavljajo šole in ponudniki tečajev. Redko se ujemajo, ker opisujejo različne tečaje z različnimi udeleženci in različno količino domačega dela. Nismo našli raziskave, ki bi za francoščino natančno določila število ur za posamezno raven, zato te preglednice jemlji kot grobo vodilo in pričakuj, da so koraki vse daljši, višje ko se vzpenjaš.

Počasni del: slišati in izgovoriti francoščino

Mnogi učenci francoščine to povedo enako: „Znam brati, ne razumem pa ljudi, ko govorijo.“ Raziskave pomagajo pojasniti, zakaj.

Besede se zlivajo

V govorjeni francoščini se besede ne končajo tam, kjer se končajo na papirju. Končni soglasnik, ki je običajno nem, se lahko izgovori in pripne naslednji besedi, če se ta začne s samoglasnikom. Temu pravimo liaison (vezava): les amis (prijatelji) zveni kot „le-za-mi“, vous avez (imate) pa kot „vu-za-ve“. Posledica je, da se zlogi, ki jih slišiš, ne ujemajo z besedami, ki jih poznaš.

Annie Tremblay (2011) je s sledenjem očesnim gibom preučevala, kako naravni govorci angleščine na treh ravneh znanja francoščine prepoznavajo besede v posnetem govoru, tudi besede, slišane za vezalnim soglasnikom. Učenci so te besede prepoznavali brez večjih težav, vendar drugače kot naravni poslušalci: uporabljali so splošno pravilo, ne znanja o vsaki posamezni besedi. Spodbudno sporočilo: govorci angleščine se lahko naučijo pravilno razčleniti francoski govor. Za to je treba vaditi poslušanje, ne samo brati.

Glasovi, ki jih angleščina nima

Francoščina ima samoglasnike, ki jih angleščina nima. Najbolj znan je u v tu (ti), ki zveni drugače kot ou v tout (vse). Če ju zamenjaš, se spremeni beseda: dessus pomeni zgoraj, dessous spodaj.

Erika Levy (2009) je preizkusila 39 govorcev ameriške angleščine v treh skupinah po 13: brez znanja francoščine, z dvema do štirimi leti pouka francoščine ter z leti pouka in vsaj enim letom bivanja v francosko govoreči državi. Pri vrsti francoskih samoglasniških parov je skupina s poukom v razredu naredila približno toliko napak kot skupina brez francoščine (11 in 13 odstotkov). Skupina, ki je živela v jeziku, jih je naredila le 3 odstotke. A tudi ta je pri paru u in ou še vedno naredila 12 odstotkov napak.

Iz tega sledita dva nauka. Samo pouk v razredu morda le malo naredi za tvoje uho, veliko poslušanja resnične francoščine pa naredi veliko. In nekateri glasovi ostanejo dolgo težki, zato trdovratnega samoglasnika ne jemlji kot znak, da ti ne gre.

Izgovarjave se da naučiti

Dobra novica je, da se ta del odziva na vajo. Junkyu Lee, Juhyun Jang in Luke Plonsky (2015) so združili 86 raziskav o poučevanju izgovarjave in ugotovili na splošno velik učinek. Bolje so delovali daljši posegi in tisti, pri katerih so učenci dobili povratne informacije.

Ni ti treba imeti popolnega naglasa. Jackson in Kaplan ugotavljata, da naraven naglas pri FSI običajno ni praktično merilo uspeha, „razumljivost pa je“. Ciljaj na to, da te zlahka razumejo, ne na to, da te imajo za Parižana.

Tudi poslušanja se da naučiti

Larry Vandergrift in Marzieh Tafaghodtari (2010) sta en semester spremljala 106 študentov v šestih razredih francoščine kot drugega jezika. Ena skupina je poslušala besedila in pri tem dobivala vodenje, kako poslušati: napovedovati, kaj bodo slišali, preverjati svoja ugibanja in razreševati težave. Druga skupina je ista besedila slišala enakokrat, a brez tega vodenja. Vodena skupina je na koncu razumela bolje, največ pa so v njej pridobili šibkejši poslušalci.

Torej je „poslušaj več“ dober nasvet, „poslušaj z načrtom“ pa še boljši.

Kaj pospeši učenje

Čas in intenzivnost

Jackson in Kaplan pišeta, da sta čas, posvečen nalogi, in intenzivnost učne izkušnje „videti ključna“ in da izkušnje FSI „nedvoumno“ kažejo, da je čas, ki ga učenci preživijo ob branju, poslušanju in sporazumevanju v jeziku, tesno povezan s tem, kako dobro ga znajo uporabljati. Poletni tečaj ali mesec dodatnih večerov te premakne bolj kot enake ure, razredčene na tanko.

Razmiki med ponavljanji

Intenzivnost ni isto kot guljenje tik pred izpitom. Su Kyung Kim in Stuart Webb (2022) sta združila 48 poskusov s 3411 udeleženci in ugotovila, da je imela vadba v razmikih srednji do velik učinek na učenje drugega jezika in da so daljši presledki med vajami prinesli boljše rezultate na odloženih testih. Uči se veliko, kadar lahko, a vsako besedo in vsak glas vračaj skozi dneve in tedne. Kako, razlagamo v članku razmaknjeno ponavljanje in kako ga zares uporabljati.

Branje z zvokom

Pri branju govorci angleščine v francoščini hitro napredujejo, branje pa gradi tudi besedišče, ki ga potrebuješ za razumevanje govora (več v članku kako se naučiti jezika z branjem). Trik pri francoščini je, da slišiš, kar bereš. Branje ob posnetku poveže zapis, ki ga prepoznaš, z glasovi, ki jih ne, vključno z nemimi črkami in vezavami.

Realen načrt

  1. Izberi cilj, ki ga znaš opisati. „Opraviti DELF B1“ ali „klepetati s sosedi v Lyonu“ je boljše kot „govoriti tekoče“.
  2. Štej ure, ne mesecev. Preprost dnevnik spremeni „ne napredujem“ v „opravil sem 120 ur“, kar je pošteno in motivira.
  3. Najdi dnevni minimum, ki se ga boš držal. Trideset minut vsak dan nanese več kot 180 ur na leto.
  4. Poslušaj od prvega dne. Ne čakaj, da bo tvoje branje dobro. Kratki posnetki na tvoji ravni, vsak dan, urijo uho, ko je še težko.
  5. Poslušaj z načrtom. Preden kaj predvajaš, ugani, kaj boš slišal. Potem preveri, kaj si zgrešil, in poslušaj znova.
  6. Beri ob zvoku. Sledi besedilu, medtem ko ga nekdo bere na glas, da zapis in zvok rasteta skupaj.
  7. Težke glasove vadi namenoma. Pare, kot sta tu in tout, po nekaj minut naenkrat, s povratnimi informacijami, če jih lahko dobiš.

Kje je mesto za Franzie

Franzie je eden od načinov, kako te ure lažje vzdržuješ. Piše zgodbe v francoščini na tvoji ravni, o temah, ki jih izbereš, in vsako poglavje prebere na glas, tako da slišiš vsako vrstico, ki jo prebereš. Po poglavju vprašanja za poslušanje o zgodbi urijo tvoje uho na francoščini, ki jo na papirju že razumeš, kratka igra vlog pa ti omogoči, da uporabiš, kar si slišal. Dotakneš se lahko katere koli besede za pomen, jo shraniš in jo pozneje ponoviš. Je način, kako nabirati redne ure, ne bližnjica mimo njih.

Vprašanje za poslušanje v aplikaciji Franzie v francoščini: „Écoute l'annonce. À quelle heure le ferry arrive-t-il à Paros ?“ s tremi odgovori, izbran pa je „À neuf heures et quart“.
Poslušaj prizor iz svoje zgodbe in odgovori na vprašanje o tem, kar si slišal.

Pogosta vprašanja

Koliko časa traja, da se tekoče naučiš francoščine?

Za poklicno raven tabela Foreign Service Institute iz leta 2001 od zelo sposobnih slušateljev, ki se učijo s polnim delovnim časom, pričakuje 575 do 600 ur pouka in vsakodnevno domače delo, skupaj približno 950 ur. Večina učencev potrebuje dlje, večina pa te ravni sploh ne potrebuje, da bi francoščino udobno uporabljala.

Je francoščina za govorce angleščine težja od španščine?

Po zapisih FSI ne. V rezultatih učencev s povprečnimi sposobnostmi po 24 tednih je francoščina dosegla 2,50, španščina pa 2,25, na lestvici, kjer višje pomeni lažje. Mnogim učencem je govorjeno francoščino vseeno težje spremljati kot pisano.

Se lahko francoščine naučiš v 6 mesecih?

Slušatelji FSI s polnim delovnim časom dosežejo poklicno raven v 23 do 24 tednih, z vsaj sedmimi urami pouka in učenja na dan. Ob običajnem urniku ti šest mesecev da osnovo za preproste pogovore in lahko branje.

Koliko časa traja, da v francoščini dosežeš B1 ali B2?

Za posamezne ravni CEFR ni števila ur, ki bi temeljilo na raziskavah, ocene ponudnikov tečajev pa se razlikujejo. Za orientacijo: B2 je pod poklicnim ciljem FSI, zato zahteva manj kot približno 950 ur po FSI, vsaka raven pa traja dlje od prejšnje.

Zakaj je govorjeno francoščino tako težko razumeti?

Besede se zaradi vezave zlivajo, veliko zapisanih črk je nemih, nekaterih samoglasnikov pa v angleščini ni. Raziskave kažejo, da se učenci lahko naučijo obvladati vse tri stvari, a za to potrebujejo veliko poslušanja, ne samo branja.

Viri

  • Chiswick, B. R., & Miller, P. W. (2005). Linguistic distance: A quantitative measure of the distance between English and other languages. Journal of Multilingual and Multicultural Development, 26(1), 1 to 11. https://doi.org/10.1080/14790710508668395
  • Jackson, F. H., & Kaplan, M. A. (2001). Lessons learned from fifty years of theory and practice in government language teaching. In J. E. Alatis & A.-H. Tan (Eds.), Georgetown University Round Table on Languages and Linguistics 1999 (pp. 71 to 87). Georgetown University Press.
  • Kim, S. K., & Webb, S. (2022). The effects of spaced practice on second language learning: A meta-analysis. Language Learning, 72(1), 269 to 319. https://doi.org/10.1111/lang.12479
  • Lee, J., Jang, J., & Plonsky, L. (2015). The effectiveness of second language pronunciation instruction: A meta-analysis. Applied Linguistics, 36(3), 345 to 366. https://doi.org/10.1093/applin/amu040
  • Levy, E. S. (2009). On the assimilation-discrimination relationship in American English adults' French vowel learning. The Journal of the Acoustical Society of America, 126(5), 2670 to 2682. https://doi.org/10.1121/1.3224715
  • Tremblay, A. (2011). Learning to parse liaison-initial words: An eye-tracking study. Bilingualism: Language and Cognition, 14(3), 257 to
    1. https://doi.org/10.1017/S1366728910000271
  • Vandergrift, L., & Tafaghodtari, M. H. (2010). Teaching L2 learners how to listen does make a difference: An empirical study. Language Learning, 60(2), 470 to 497. https://doi.org/10.1111/j.1467-9922.2009.00559.x

Kako raziskujemo